Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici   » o reviji


Nazaj


Cannes

Avtor članka: Anej Žagar  (iz številke 3, december 2018)

V prejšnji številki revije sem pisal o Oskarjih, prireditvi, ki poteka onkraj luže, v sedanji številki pa v članku govorim o evropskem filmskem festivalu v Cannesu in njegovi zgodovini, nagradi zlata palma in še o marsičem zanimivem, povezanim z omenjeno filmsko prireditvijo.

Filmski festival v Cannesu velja za enega najbolj znanih in najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Lahko bi rekli, da je filmski festival v Cannesu za Evropo to, kar so Oskarji za Združene države Amerike. Je najprestižnejši in medijsko najbolj oblegan kulturni dogodek, ki se vrti okrog filma. Na stari celini sta po pomembnosti poleg canskega festivala podobno rangirana še dva filmska festivala, ki spadata v veliko trojico filmskih festivalov, in sicer Beneški mednarodni filmski festival in berlinski Berlinale. Festival v Cannesu sicer ni najstarejši evropski filmski festival, vendar se je že od samega začetka uveljavil, postal in obstal najpomembnejši na planetu.

Zametki canskega festivala segajo v leto 1932, ko je francoski minister Jean Zay na pobudo zgodovinarja Philippa Erlangerja ob podpori Britancev in Američanov hotel pripraviti mednarodni kinematografski festival. Lahko bi rekli, da gre zasluga za ustanovitev festivala v letoviškem mestu v jugovzhodnem delu Francije ob Azurni obali festivalu v Benetkah, ki je nastal leta 1932. Francozi so hoteli po italijanskem zgledu in morda tudi zaradi rivalstva ustanoviti filmski festival, a v bolj demokratični smeri kot italijanski sosedje, nad katerimi je bila Mussolinijeva roka v obliki fašistične filmske propagande.

Prvi festival je bil predviden leta 1939, in sicer med 1. in 20. septembrom v dvorani stavbe Casino Municipal de Cannes. Takratni predsednik je bil oče kinematografije Louis Lumière, mlajši od bratov Lumière. Francija je na dogodek povabila vse države, ki so ustvarjale filme, tudi Nemčijo in Italijo, vendar sta slednji povabilo zavrnili v duhu takratne predvojne politične krize. Prva izvedba festivala zaradi izbruha vojne ni ponudila ničesar drugega kot slavnostno otvoritev in prikaz enega filma: Notredamski zvonar (1939) Williama Dieterleja.

Zgodba prvega pravega v celoti izvedenega filmskega festivala v Cannesu datira v povojna leta, in sicer v leto 1946. Festival je potekal med 20. septembrom in 5. oktobrom istega leta. Na njem je svoje filme predstavilo 19 držav, med njimi filme režiserjev Jeana Renoirja, Davida Leana, Charlesa Vidorja, Billyja Wilderja, Alfreda Hitchcocka, Roberta Rossellinija in drugih. Kar devet filmov je prejelo glavno nagrado, ki pa še ni bila zlata palma. Zlata palma je bila prvič podeljena leta 1955, do takrat se je najpomembnejša nagrada imenovala velika nagrada mednarodnega filmskega festivala. Leta 1964 so zlato palmo poimenovali po starem, in sicer do zadnje spremembe leta 1975 – od takrat naprej se spet podeljuje nagrada z imenom zlata palma. Ime nagrade (v francoščini Palme d'Or) je povezano s palmami napolnjeno ulico Promenade de la Croisette ob canski obali, kjer se nahaja današnja festivalska palača Palais des Festivals et des Congrès. V tej palači se dogodek odvija od leta 1983. Prva zlata palma je romala v roke režiserja Delberta Manna za film Marty (1955), zadnja, letošnja pa v roke japonskega režiserja Hirokazuja Koreede za film Tatiči (Shoplifters) (2018). Leta 1948 in 1950 je bil festival odpovedan zaradi finančnih ovir. Ponovno je bil vzpostavljen leta 1951.

50. leta prejšnjega stoletja so festivalu prinesli sloves enega najprestižnejših in najpopularnejših festivalov v Evropi in po svetu predvsem obiski igralskih zvezdnikov, glamurozno vzdušje, elitizem, šovbiznis, kontroverznost, razvrati, konec koncev pa tudi umetniškost. Dandanes 70.000-glavo mesto v času festivala obišče več 100.000 dnevnih obiskovalcev in turistov, novinarjev ter filmskih ustvarjalcev.

Slika

Nagrada zlata palma

60. leta so festivalu prinesla tudi dva paralelna programa, in sicer Mednarodni teden kritikov, ki poteka od leta 1962, in 14 dni režiserjev. Revolucionarno leto 1968 se je v takrat 21. izvedbi festivala začelo s predvajanjem Flemingove uspešnice V vrtincu (1939), vendar se je dogodek kasneje razvil v številna srečanja, pogovore in uporniška razglabljanja proti francoskim meščanskim kinematografom. Festival se je končal pet dni pred načrtovanim uradnim zaključkom.

V 70. letih je novi direktor festivala Robert Favre Le Bret ustanovil dve novi komisiji za izbor filmov. Leta 1978 je takrat novo imenovani generalni delegat Gilles Jacob uvedel nagrado zlata kamera (Caméra d'Or), ki je nagrada za najboljši prvi film oziroma prvenec, in dodal sekcijo Poseben pogled (Un Certain Regard) za filme z drugačnimi vizijami, narativo, skratka, za filme, ki niso tradicionalni. Od leta 1998 dalje zmaga v tej sekciji prinese avtorju finančno nagrado v višini 30.000 evrov.

Leta 1983 se je festival preselil v novo palačo Palais des Festivals et des Congrès, ki ji pravijo tudi Bunker. Prvi film, predvajan v novi palači, je bil Scorsesejev Kralj komedije (1982), zadnji predvajani film v prejšnji palači Palais Croisette pa je bil Spielbergov E.T. – Vesoljček (1982). Palača Palais des Festivals et des Congrès meri 35.000 kvadratnih metrov, vsebuje pet dvoran in nekaj manjših prostorov. Največja dvorana je Théâtre Louis Lumière, ki sprejme 2.300 gledalcev. Do vhoda vodi slavna rdeča preproga in 24 stopnic, do druge največje dvorane Théâtre Claude Debussy pa vodi modra preproga. Ob 40. obletnici festivala so se poklonili režiserju Federicu Felliniju, dve leti kasneje pa so se režiserji zbrali na praznovanju ob padcu berlinskega zidu in debatirali o svobodi umetniškega izražanja.

V 90. letih so filmske nagrade na festivalu začeli osvajati tudi režiserji z drugih kontinentov sveta in držav bivšega vzhodnega bloka. Največji uspeh desetletja je pripadal azijskim ustvarjalcem (Chen Kaige, Hou Hsiao-hsien, Rithy Panh idr.). Velik uspeh so poželi tudi ameriški režiserji ameriškega neodvisnega filma (Joel in Ethan Coen s filmom Barton Fink, Quentin Tarantino s filmom Šund (Pulp Fiction) idr.). 50. obletnica festivala leta 1997 je legendarnemu švedskemu režiserju Ingmarju Bergmanu prinesla nagrado za najboljšega režiserja vseh časov – palmo vseh palm. Ob koncu tisočletja so se vodilni pri festivalu odločili za dodatek nove selekcije Cinéfondation, ki predstavlja kratke in srednje dolge filme s celega sveta.

Novo tisočletje je prineslo precej kadrovskih sprememb in novosti. Festival je sledil tehnološkim in digitalnim napredkom. Leta 2004 so uvedli Canske klasike (Cannes Classics), ki so ponudile restavrirane verzije filmov prejšnjih desetletij. Leta 2015 je Thierry Frémaux, eden izmed vodilnih mož festivala, prepovedal selfije na rdeči preprogi. Zadnja leta je canski festival pretreslo tudi nekaj spolnih škandalov in novoustanovljenih ženskih gibanj. Maja 2017 je festival praznoval svojo 70. obletnico in istega leta spremenil nekaj pravil o distribuciji filmov, kar je poželo precej očitkov s strani javnosti. Zaradi tega na letošnji, 71. prireditvi Netflixovi filmi niso bili dobrodošli. Zadnja letošnja izvedba festivala se je odvijala od 8. do 19. maja 2018.

Za konec si poglejmo še vse tekmovalne programe in nagrade, ki jih je možno prejeti na canskem filmskem festivalu. Na festivalu podeljujejo osem nagrad za filme. Kot že omenjeno, je najpomembnejša in najprestižnejša nagrada zlata palma (Palme d'Or). Sedem režiserjev je nagrado prejelo dvakrat, in sicer Francis Ford Coppola, Billie August, Emir Kusturica, Shohei Imamura, Luc in Jean-Pierre Dardenne, Michael Haneke in Ken Loach. Že v prejšnji številki Artepakta sem se v članku o oskarjih dotaknil ženskih zmagovalk in tudi v Cannesu situacija ni nič drugačna – zlato palmo je osvojila le ena ženska, in sicer Jane Campion za film Klavir (1993).

Ostale nagrade so naslednje: velika nagrada žirije (Grand Prix), nagrada žirije (Prix du Jury), nagrada za najboljšo igralko (Prix d'interprétation féminine), nagrada za najboljšega igralca (Prix d'interprétation masculine), nagrada za najboljši kratki film (Palme d'Or du court métrage), nagrada za najboljši scenarij (Prix du scénario) in nagrada za najboljšega režiserja (Prix de la mise en scène). Režiserski dvojec bratov Coen je edini prejel tri nagrade za najboljšega režiserja, in sicer za filme Barton Fink, Fargo in Mož, ki ga ni bilo (The Man Who Wasn't There). Režiserki, ki sta osvojili to nagrado, sta dve. Leta 1961 jo je osvojila Rusinja Yuliya Solntseva za film Povest plamennykh let iz istega leta, lani pa je v tej kategoriji slavila Sofia Coppola, ki je prejela nagrado za film Preslepljene (The Beguiled) (2017), ki je pravzaprav novejša izvedba istoimenskega filma izpred 46 let s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi. V tekmovalnem programu obstaja še tekmovanje študentskih filmov Cinéfondation, tekmovanje Poseben pogled (Un Certain Regard) in že omenjena nagrada zlata kamera (Caméra d'Or). Poleg tekmovalnega programa in nagrad festival ponuja tudi netekmovalne sekcije, ki se odvijajo vzporedno s tekmovalnim programom. Tudi v teh sekcijah se podeljujejo različne nagrade.

Festival v Cannesu je gotovo eden največjih evropskih filmskih festivalov, kar gotovo potrjujejo kvalitetni filmski izdelki.

Slika

Sofia Coppola

Slika

Del nagrajencev in strokovne komisije na letošnji prireditvi