Študentska revija Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici   » o reviji


Nazaj


Mirku ali Mirkotu?

Avtorica članka: Zala Zbičajnik  (iz številke 3, december 2018)

Vprašanje: S sodelavko sva se sporekli glede sklanjanja imena Mirko. Sama pravim, da se lahko sklanja tudi kot Mirkota, Mirkotu in tako naprej – poleg krajše oblike Mirka, Mirku … Pomagajte mi.

Odgovor:

V slovenskem govoru se dilema o pregibanju določenih lastnih imen pogosto pojavi, največkrat imajo govorci težave z imeni, katerih osnova se podaljšuje z -n- (npr. nageljna), z -j- (npr. Francija) in s -t- (npr. Tineta). Na podobna vprašanja se je na spletnih jezikovnih svetovalnicah že odgovarjalo:

- ŠUSS (http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000099.html),

- Jezikovna svetovalnica (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/620/sklanjanje-imena-oto).

V Slovenskem pravopisu 2001 (v nadaljevanju SP 2001) si lahko od člena 746 do člena 873 preberemo o pregibanju. V poglavje je zajeto oblikoslovje samostalniških besed. (1) V 1. moško sklanjatev po SP 2001 spadajo samostalniki, ki imajo v rodilniku končnice -a, -ú, -é, zato ime Mirko spada v 1. moško sklanjatev (v rodilniku ima končnico -a, torej Mirka). Osebno ime Mirko torej sklanjamo: Mirko, Mirka, Mirku, Mirka, (o) Mirku, (z) Mirkom. Svojilni pridevnik je Mirkov. Tako se pregibajo imena, kot so Marko, Božo, Miro, Niko, Rado, Rajko, Samo, Sašo, Silvo, Slavko, Srečko, Stanko, Vinko, Vito, Vlado, Zmago, Zorko, Zvonko in Željko.

Osnova se v določenih okoljih daljša z -j-, -t- ali -n-. V Pravilih SP 2001 v členu 785 piše, da se s -t- daljšajo samostalniki, katerih osnova se končuje na -e, če ta izraža majhnost, ljubkovalnost (npr. zaspane – zaspaneta) ali domače lastno ime (npr. Tine – Tineta). Neknjižno pa se s -t- podaljšujejo tudi osnove s končnico -o (npr. Željko – Željkota, Mirko – Mirkota) in osnove s končnico -a (npr. Miha – Mihata). Govorci imena in priimke pogovorno večkrat podaljšujejo s -t-, saj se na ta način ugotovi, za katero ime ali samostalnik gre. Namreč, dve različni imeni se pogosto pregibata na enak način, poslušalec pa na podlagi oblik, ki niso v imenovalniku, ne more vedeti, o katerem imenu govorimo (npr. Mark – Marka proti Marko – Marka; čeprav gre za dve različni imeni, Mark in Marko, je rodilniška oblika pri obeh enaka, zato lahko govorec reče Markota namesto Marka, da poudari, da je imenovalniška različica Marko in ne Mark). Poleg tega ima lastnik imena pravico do izbire, kako naj se njegovo ime pregiba. Pri osebnih imenih pomembno vlogo igra tudi raba, saj je ta v pogovoru večkrat neformalna kot formalna.

V besedilnem korpusu Gigafida obliko Mirkota (rodilniška različica imena Mirko) najdemo le 40-krat, oblika Mirka (prav tako rodilniška različica imena Mirko) pa kar 6.760-krat. Vidimo, da se imena neknjižno podaljšuje s -t- takrat, ko govorci niso obremenjeni s težnjami po govorjenju v knjižni slovenščini. Seveda je uporaba podaljševanja s -t- aktualna tudi za živost jezika, saj se jezik venomer spreminja, podaljševanje pa je dostikrat rabljeno v vsakdanjem pogovoru. Možno je, da se bo v prihodnosti s procesom spreminjanja jezika podaljševanje s -t- uveljavilo tudi v knjižnem jeziku, čeprav glede na korpusne rezultate trenutno ne kaže tako. A proces spreminjanja jezika potrebuje svoj čas. Trenutno pravilo podaljševanja s -t- je v formalni rabi jasno določeno, v neformalni pa ga govorci dostikrat ne upoštevajo.

LITERATURA

Toporišič, Jože s sod. 2001. Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Sklici

(1) Oblikoslovje je nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah.